Navadna ajda (Fagopyrum esculentum) je enoletna rastlina iz družine dresnovk. V isto družino spadata na primer rabarbara in kislica. Ajda torej ni vrsta pšenice ali drugega žita, temveč jo uvrščamo med tako imenovana psevdožita.

##lb-article-reco##

Psevdožita so rastline, katerih semena predelujemo in uporabljamo podobno kot žitna zrna. V isto skupino poleg ajde uvrščamo na primer kvinojo in amarant, ki se prav tako uporabljata kot rastlinska vira beljakovin in alternativni prilogi.

Plod ajde je značilen trirob orešek, ki mu pred uživanjem odstranimo trdo luščino. Oluščena zrna imajo zemeljski do rahlo oreškast okus. Rastlina razvije bele ali rožnate cvetove, ki čebelam zagotavljajo nektar in prispevajo k nastanku ajdovega medu z izrazitim okusom.

Ajda izvira iz Azije, od koder se je postopoma razširila na druga območja. V Evropo je prišla v srednjem veku in postala priljubljena poljščina predvsem v srednji in vzhodni Evropi. Eden od razlogov za to sta bila njena kratka rastna doba in razmeroma nezahtevna pridelava.

Iz ajde so pripravljali predvsem kaše, ploščate kruhke, juhe in preproste priloge. Preden so se krompir, pšenica in druga osnovna živila bolj razširili, je bila na nekaterih območjih običajen del vsakodnevne prehrane. Pozneje se je njen pomen nekoliko zmanjšal, danes pa se ajdova živila vračajo zaradi zanimanja za bolj raznovrstno prehrano, tradicionalne sestavine in brezglutensko kuhanje. Ajda se v jedilniku dobro ujema tudi s stročnicami, zelenjavo, oreščki in semeni.

Ajda vsebuje predvsem ogljikove hidrate, pa tudi rastlinske beljakovine, prehranske vlaknine in naravno prisotna mikrohranila. Konkretne hranilne vrednosti se razlikujejo glede na sorto, poreklo, način luščenja in nadaljnjo predelavo. V ajdi so naravno prisotni na primer nekateri vitamini skupine B in minerali, med katere spadajo magnezij, fosfor, železo, cink in mangan. Ajda spada tudi med živila, ki se omenjajo v povezavi z naravnimi viri magnezija.

Vendar sama prisotnost hranila še ne pomeni, da lahko vsak ajdov izdelek označimo kot njegov bogat vir. Vrednosti se lahko razlikujejo, pri dopolnjevanju vnosa hranil pa je ajda predvsem del širše celote.

Ajda sama po sebi ne vsebuje glutena. Zato lahko popestri prehrano ljudi, ki omejujejo ali opuščajo gluten. Iz ajdove moke pripravljamo na primer palačinke, ploščate kruhke, piškote, pekovske izdelke in tradicionalne francoske palačinke galette.

Ajda naravno vsebuje rastlinske beljakovine s pestro zastopanostjo aminokislin. Pozornost pritegne zlasti vsebnost lizina, ki je v nekaterih žitih prisoten v manjših količinah. V rastlinski prehrani se ajda dobro kombinira s stročnicami, oreščki, semeni ali sojinimi izdelki. 

Ajdova zrna in ajdovi izdelki vsebujejo tudi naravno prisotne prehranske vlaknine. Na njihovo količino vplivata predvsem uporabljeni del zrna in stopnja predelave surovine. Polnozrnati in manj predelani izdelki praviloma vsebujejo več prehranskih vlaknin kot zelo fino mlete ali instantne mešanice. 

Ajda je znana po naravni vsebnosti flavonoida, imenovanega rutin. Največ ga je v zelenih delih rastline in ajdovi zeli, določeno količino pa vsebujejo tudi semena. Konkretna vsebnost rutina se lahko razlikuje glede na sorto, razmere pridelave in nadaljnjo predelavo. 

Ajdo predelujemo v več oblik, ki se razlikujejo po strukturi, času priprave in možnostih uporabe. V ponudbi ajdovih izdelkov lahko najdete cela zrna, drobljenec, zdrob, moko, kosmiče in instantne mešanice.

• Ajdova kaša so cela oluščena zrna, ki jih lahko kuhamo podobno kot riž. Primerna je kot priloga, osnova za solato, sestavina juh, nadevov ali zelenjavnih mešanic. Njen okus je odvisen tudi od načina luščenja. Mehansko oluščena ajda je običajno svetlejša in blažjega okusa, toplotno obdelana zrna pa so temnejša in imajo izrazitejši okus.
• Ajdov drobljenec nastane z drobljenjem ajdove kaše na manjše delce. Zato je pripravljen hitreje in se zlahka zmehča. Primeren je za kaše, nadeve, zelenjavne polpete ali kot osnova za hitro pripravljeno prilogo.
• Ajdov zdrob ima finejšo strukturo in se uporablja predvsem za pripravo kaš, njokov, narastkov in sladic. Uporabimo ga lahko tudi za zgoščevanje juh ali omak.
• Ajdova moka ima izrazitejši, rahlo zemeljski do oreškast okus. Uporablja se za palačinke, puhaste palačinke, ploščate kruhke, kruh, kolače, piškote in slano pecivo. Ker ne vsebuje glutena, se pri peki obnaša drugače kot pšenična moka.
• Ajdovi kosmiči nastanejo s stiskanjem zrn in so pripravljeni hitreje kot cela ajdova kaša. Dodamo jih lahko kašam, misliju, jogurtu, pekovskim izdelkom ali domačim mešanicam za zajtrk. Kosmiči iz različnih poljščin se razlikujejo po okusu, strukturi in hranilni sestavi. 
• Ajdove testenine so lahko izdelane samo iz ajdove moke ali iz mešanice več vrst moke. Znan primer so japonski rezanci soba, pri katerih pa je ajda pogosto kombinirana s pšenico.
• Ajdovi vaflji in hrustljavčki so praktična oblika ajde, primerna za malico. Vaflje lahko obložite z namazom, sirom, zelenjavo ali maslom iz oreščkov. Pri različicah z okusom je smiselno preveriti celoten seznam sestavin, količino soli in druge dodane sestavine.

Ajda je vsestranska sestavina, ki jo lahko pripravimo v sladkih in slanih jedeh. Način priprave je odvisen od tega, ali uporabljate cela zrna, drobljenec, kosmiče, zdrob ali moko.

Ajdovi izdelki so primerni za zajtrke, glavne jedi, solate, juhe in sladice. Tako lahko ajdo vključite kot enega od različnih virov ogljikovih hidratov in jo redno izmenjujete z rižem, krompirjem, stročnicami ali drugimi psevdožiti.

• Ajdovo kašo lahko pripravimo iz kosmičev, zdroba, drobljenca ali instantne mešanice. Za nežnejšo konsistenco jo kuhamo v vodi, mleku ali rastlinskem napitku. Pripravljeno kašo lahko dopolnite s sadjem, oreščki, semeni, cimetom, jogurtom ali maslom iz oreščkov. Hranilna sestava končne jedi je vedno odvisna od uporabljenih sestavin in velikosti porcije.
• Ajdova moka je primerna za pripravo sladkih puhastih palačink in slanih palačink. Njen izrazitejši okus se dobro ujema z jajci, sirom, zelenjavo, sadjem ali čokolado. Če naj bodo palačinke resnično brezglutenske, morajo biti brez glutena tudi vse druge sestavine, med pripravo pa ne sme priti do stika s pšenično moko ali drugimi viri glutena.
• Kuhano ajdovo kašo lahko postrežemo kot prilogo k mesu, ribam, stročnicam ali zelenjavnim mešanicam. Zaradi svoje strukture lahko nadomesti riž, kuskus ali bulgur ter se dobro ujema z zelišči, gobami in pečeno zelenjavo.
• Ohlajeno ajdo lahko uporabimo kot osnovo za toplo ali hladno solato. Dobro se dopolnjuje s stročnicami, listnato zelenjavo, pečeno bučo, paradižnikom, sirom, tofujem ali semeni. Kombinacija ajde in stročnic je praktična tudi z vidika raznovrstnosti rastlinske prehrane.
• Ajdovo kašo ali drobljenec lahko dodamo zelenjavnim, stročničnim in mesnim juham. Med kuhanjem vpijeta del tekočine in pomagata ustvariti gostejšo in bolj nasitno jed.
• Ajdov drobljenec je primeren tudi za zelenjavne polpete, nadeve in zapečene mešanice. Zaradi finejše strukture se zlahka poveže z drugimi sestavinami.
• Brezglutensko ajdovo moko lahko uporabimo pri peki kruha, kolačev, piškotov, medenega peciva ali slanih ploščatih kruhkov. S kombiniranjem z drugimi mokami lahko prilagodimo njen izraziti okus in končno strukturo testa.
• Ajdova moka je primerna tudi za zgoščevanje juh in omak. Za bolj gladko teksturo jo najprej zmešajte z manjšo količino hladne vode in šele nato dodajte topli jedi.

Pred kuhanjem je ajdo priporočljivo sprati s hladno vodo. Cela zrna lahko na kratko pokuhamo in nato pustimo, da se pod pokrovko zmehčajo do konca. Predolgo kuhanje lahko povzroči mehko do kašasto konsistenco.

Čas priprave se razlikuje glede na vrsto izdelka. Cela ajdova kaša potrebuje več časa, drobljenec, kosmiči in instantne mešanice pa so običajno pripravljeni v nekaj minutah. Zato je vedno najbolje upoštevati navodila na embalaži.

Mehansko oluščena ajda je praviloma svetlejša in blažjega okusa. Toplotno oluščena ajda je običajno temnejša, bolj aromatična in tudi po kuhanju pogosto ohrani izrazitejši ajdov okus.

Ajda je naravno brezglutensko psevdožito s širokimi možnostmi uporabe v sladkih in slanih jedeh. Vsebuje ogljikove hidrate, rastlinske beljakovine, prehranske vlaknine in druge naravno prisotne snovi. Konkretne hranilne vrednosti pa so vedno odvisne od vrste in predelave izdelka. Največja prednost ajde ni en sam čudežni učinek, temveč njena praktičnost. Nadomesti lahko del običajnih prilog, je osnova za kašo, dopolni solato ali se uporablja kot brezglutenska moka za peko.

V jedilnik se najbolje vključuje skupaj z zelenjavo, stročnicami, sadjem, oreščki, semeni in drugimi osnovnimi živili. Redno menjavanje sestavin je preprost način za bolj raznovrstno in okusno prehrano.