Beseda encim izvira iz grške besede »enzymos« in v prostem prevodu pomeni »povzročiti spremembo« ali »vreti«. In prav to dobro opisuje njihovo vlogo. V telesu sodelujejo pri procesih, v katerih se kompleksnejše snovi spreminjajo v preprostejše. So snovi beljakovinske narave, ki sodelujejo pri številnih procesih v organizmu. V človeškem telesu je veliko različnih encimov, ne le prebavnih. Ocenjuje se, da obstaja na tisoče vrst encimov, vsak od njih pa ima svojo specifično funkcijo glede na to, kje v telesu deluje – na primer pri procesih, povezanih z delovanjem celic, energijsko presnovo ali obnovo tkiv.

##lb-article-reco##

Kot smo že nakazali, so ena od skupin encimov prebavni encimi, ki sodelujejo pri predelavi hrane. Njihova naloga je razgraditi posamezne sestavine hrane na manjše molekule, ki lahko prehajajo skozi črevesno steno in jih organizem nato uporabi. Pomagajo razgrajevati hranila, kot so ogljikovi hidrati, beljakovine ali maščobe, na osnovne gradnike – na primer aminokisline, maščobne kisline ali enostavne sladkorje. Te snovi nato sodelujejo pri različnih procesih v telesu, na primer pri nastajanju energije, obnovi tkiv ali sintezi drugih pomembnih snovi.

Z drugimi besedami: da bi telo iz hrane lahko pridobilo tisto, kar potrebuje, jo mora najprej »razstaviti« na manjše dele. Prav pri tem koraku imajo prebavni encimi pomembno vlogo.

Prebavne encime delimo glede na to, na katero vrsto hranil delujejo. Med tri osnovne skupine spadajo:

• Amilaza: najdemo jo na primer v slini, kjer sodeluje pri začetni razgradnji ogljikovih hidratov že med žvečenjem. Ta proces nadaljujejo drugi encimi v prebavilih, ki jih razgrajujejo naprej na enostavnejše sladkorje. Pri predelavi različnih vrst sladkorjev sodelujejo tudi encimi, kot so saharaza, maltaza ali laktaza.
• Proteaza: sodeluje pri razgradnji beljakovin na manjše dele, kot so aminokisline. Ta proces poteka postopoma v različnih delih prebavil. Med encime te skupine spadata na primer pepsin in tripsin.
• Lipaza: pomaga razgrajevati maščobe na manjše sestavine, ki jih telo lahko nato uporabi. Pri tem procesu jo dopolnjuje tudi žolč, ki pomaga pri njihovi predelavi. Določeno vrsto lipaze najdemo tudi v materinem mleku.

Poleg osnovnih skupin encimov obstajajo tudi druge snovi in encimi, ki sodelujejo pri predelavi posameznih sestavin hrane.

• Laktaza, maltaza, saharaza: ti encimi sodelujejo pri razgradnji različnih vrst sladkorjev. Vsak od njih deluje na drugo vrsto ogljikovih hidratov in sodeluje pri njeni pretvorbi v preprostejše sestavine.
• Pepsin: spada med encime, ki so v želodcu in pomagajo predelovati beljakovine v okolju želodčnih sokov.
• Bromelain: je encim, pridobljen iz ananasa, predvsem iz njegovega stebla, in je znan po tem, da lahko deluje v različnih razmerah v prebavilih.
• Papain: najdemo ga predvsem v nezreli papaji. Ta encim pomaga razgrajevati beljakovine na manjše dele.
• Betain HCl: je snov, pridobljena na primer iz pese, ki je povezana s kislostjo želodčnega okolja in pogoji, v katerih poteka nadaljnja predelava hrane. Betain prispeva k normalni presnovi homocisteina.¹

Prebava se začne že v ustih, kjer se hrana med žvečenjem mehansko zdrobi in pomeša s slino, ki vsebuje prve prebavne encime, ti pa začnejo razgrajevati ogljikove hidrate na preprostejše dele (amilaza). Po požiranju hrana preide v želodec, kjer se pomeša z želodčnimi sokovi. Del tega okolja je tudi klorovodikova kislina, ki pomaga pri nadaljnji predelavi hrane in ustvarja pogoje za delovanje encimov, ki sodelujejo pri razgradnji beljakovin (proteaze). Njeno nastajanje naravno uravnavajo tudi hormonski signali, na primer hormon gastrin. Če je količina želodčne kisline manjša, to stanje imenujemo hipoklorhidrija, njegovo izrazitejšo obliko pa aklorhidrija. V takih primerih želodčno okolje morda ni idealno za prebavo.

Nato hrana potuje v tanko črevo, kjer poteka pomemben del prebave. V ta proces se vključijo encimi, ki jih proizvaja trebušna slinavka in sodelujejo pri razgradnji maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov na manjše dele. Hkrati ima tu vlogo tudi žolč, ki sodeluje pri predelavi maščob (v sodelovanju z lipazo). V tej fazi se sproščajo tudi posamezne sestavine hrane, kot so vitamini (na primer vitamin B12, vitamin C), minerali (na primer železo, magnezij, kalcij) in druga hranila, ki jih organizem nato lahko uporabi. Prav v tankem črevesu lahko razgrajeni deli hrane prehajajo skozi črevesno steno in jih telo nato uporabi.

Če predelava hrane ne poteka nemoteno, se lahko zgodi, da del hranil ni v celoti izkoriščen in v črevesnem okolju ostanejo neprebavljeni ostanki. Takšne okoliščine se pogosto povezujejo s spremembami v sestavi črevesnega okolja in splošnim prebavnim ugodjem.

Na potek prebave in aktivnost prebavnih encimov vplivajo številni dejavniki, ki izhajajo tako iz življenjskega sloga kot iz notranjega okolja organizma. Mednje spada tudi okolje v črevesju, ki je pomembno za prebavo.

• Starost: s staranjem v telesu prihaja do naravnih sprememb, ki lahko vplivajo tudi na nastajanje prebavnih encimov. Nekateri ljudje lahko zato opažajo, da določena živila prenašajo drugače kot prej.
• Duševna napetost in hitro uživanje hrane: duševno zahtevne situacije vplivajo na to, kako telo razporeja svojo pozornost med posamezne dejavnosti. V trenutkih napetosti se organizem bolj osredotoča na obvladovanje dane situacije kot na prebavo, ki lahko zato poteka drugače kot v mirovanju. Podobno lahko vpliva tudi hitro uživanje hrane, ko ni dovolj časa za prvo fazo prebave v ustih. Zato si poskusite vzeti čas za obrok, jesti zavestno in za trenutek upočasniti – včasih zadostuje že nekaj mirnih vdihov ali kratek premor.
• Alkohol: uživanje alkohola vpliva na okolje prebavil in njihovo naravno delovanje. Zato je smiselno nadzorovati njegovo količino in telesu privoščiti tudi čas brez njega.
• Spanje: dnevni ritem in kakovost spanja vplivata na številne procese v telesu, tudi na tiste, ki potekajo med prebavo. Spanje ne stane niti krone, a ima za telo izjemno vrednost. Privoščite si ga.
• Prehrana: to, kar jeste, močno vpliva na prebavo. Večji delež industrijsko predelanih živil in enostavnih sladkorjev lahko obremenjuje prebavo, medtem ko jo raznovrstna in uravnotežena prehrana podpira.
• pH in telesna temperatura: na aktivnost encimov vplivajo razmere, v katerih delujejo. Pomembno vlogo imata na primer telesna temperatura in vrednost pH. pH označuje, kako kislo ali bazično je določeno okolje – pri prebavi gre predvsem za okolje želodca in črevesja. Če se te razmere spremenijo, se lahko to odrazi tudi v delovanju encimov.

Prebava ne poteka ločeno, temveč je del širšega okolja prebavil. Črevesna sluznica omogoča vsrkavanje hranil, črevesni mikrobiom, torej skupek mikroorganizmov, pa je naravno prisoten v črevesju. Uravnoteženo stanje črevesnega okolja imenujemo mikrobno ravnovesje. Če se sestava mikrobioma spreminja, včasih uporabljamo izraz disbioza. Ta izraz opisuje spremembe v sestavi črevesnih mikroorganizmov. Srečate se lahko tudi s pojmom prepustnost črevesja, ki označuje, kako preprosto lahko snovi prehajajo skozi črevesno steno.

Prebava je zapleten proces in pri vsakem poteka nekoliko drugače. Včasih pa se pojavijo različni znaki in takoj veste, da s prebavo nekaj ni v redu.

To so lahko na primer:

• občutek polnosti ali napihnjenosti
• občutek teže po obroku
• občutek neprijetnega pritiska v trebuhu
• občutek vračanja želodčne vsebine
• spremembe v rednosti odvajanja blata
• redkejše blato
• splošno nelagodje v trebuhu
• občutek nemira v želodcu
• zmanjšan tek
• spremembe na koži

Poleg encimov, ki jih telo proizvaja samo, lahko encime najdemo tudi v nekaterih živilih. Ti encimi so naravna sestavina predvsem svežih živil. Vendar je dobro upoštevati, da imajo encimi v živilih in encimi, ki nastajajo v telesu, različne vloge. Medtem ko organizem prebavne encime proizvaja po potrebi, so encimi v živilih del njihove naravne strukture.

Med živila, ki naravno vsebujejo encime, spadata na primer že omenjena ananas in papaja, pa tudi mango, kivi, kalčki ali fermentirana živila (na primer fermentirana zelenjava, kombuča ali jabolčni kis). Sem spadajo tudi druga običajna živila, kot so lanena semena, ingver, med, kokosova voda, fige ali ekstra deviško oljčno olje.  Poskusite zajtrku dodati sveže sadje, fino mleta lanena semena, kosilo dopolniti s fermentirano zelenjavo ali čez dan spiti kozarec kombuče. Tudi majhne spremembe lahko popestrijo jedilnik in podprejo naravno raznovrstnost prehrane.

Če doma še nimate jabolčnega kisa, priporočamo, da poskusite BrainMax Pure® Apple Vinegar. Primeren je za vsakodnevno uporabo v kuhinji – bodisi kot začimba za solate in prelive bodisi kot sestavina osvežilnih napitkov. Izdelan je na tradicionalen način iz fermentiranega jabolčnega vina brez uporabe dodanih kvasovk ali toplotne obdelave. Je nefiltriran in vsebuje naravno usedlino z matično kulturo, ki nastane z naravnim vrenjem. Hkrati je izdelan iz jabolk ekološke pridelave, brez konzervansov in dodanih snovi.

Poleg prilagoditve jedilnika lahko v svoj vsakdan vključite tudi prehranska dopolnila, ki so namenjena različnim delom prebavnega procesa. Vsaka skupina deluje nekoliko drugače, zato jih pogosto kombiniramo glede na individualne potrebe.

Prebavni encimi
Da prebavni encimi sodelujejo pri razgradnji hrane na manjše dele, že vemo. Prav tako vemo, da med najpomembnejše spadajo amilaza (razgradnja ogljikovih hidratov), proteaza (razgradnja beljakovin) in lipaza (razgradnja maščob) ter da dopolnila s kompleksom encimov pogosto vsebujejo kombinacijo teh osnovnih encimov in drugih snovi, kot so bromelain, papain ali betain.

Če želite preizkusiti prebavne encime, lahko posežete po izdelku BrainMax Digestive Magic®, ki združuje amilazo, proteazo in lipazo z zeliščno mešanico (meta, ingver, kurkuma) ter drugimi sestavinami, kot so bromelain, papain in betain. Ta kombinacija je zasnovana kot praktično dopolnilo vsakodnevni prehrani.

Probiotiki in prebiotiki
Probiotiki prispevajo k ravnovesju črevesne mikrobiote in prebiotiki služijo kot hrana za koristne bakterije, s čimer podpirajo njihovo rast in aktivnost.

Sladki koren (DGL)
Deglicirizirani sladki koren (DGL) se uporablja pri skrbi za prebavila in ga povezujejo z dobrim počutjem v želodcu. Sladki koren prispeva k normalnemu delovanju črevesja in podpira normalno prebavo.²

• Hrano temeljito prežvečite in jejte počasneje.
• Ustvarite si mirno okolje in se posvetite samemu obroku.
• V jedilnik vključite več sveže zelenjave in sadja.
• Poskrbite za raznovrstnost in kombinirajte različne vrste živil.
• Vključite fermentirana živila, kot sta fermentirana zelenjava ali kefir.
• Po obroku si privoščite kratek počitek in upočasnite tempo.

Prebava je del vsakodnevnega delovanja telesa, njen potek pa se lahko razlikuje glede na življenjski slog in trenutno počutje.  Namesto iskanja ene »prave rešitve« je smiselno spremljati lastne odzive in opazovati, kaj vam dolgoročno ustreza. Dajte prebavi prostor, preizkušajte majhne spremembe in poiščite svoj ritem.